Specifikacije induktorja opisujejo predvsem električno zmogljivost in obseg uporabe. Glavni parameter je induktivnost (L), ki se običajno meri v henrijih (H), milihenrijih (mH) ali mikrohenrijih (μH); določa sposobnost komponente za shranjevanje magnetne energije in je najbolj kritičen dejavnik pri izbiri. Nazivni tok-največji tok, ki ga induktor prenese med neprekinjenim delovanjem-je prav tako ključnega pomena, saj lahko preobremenitev povzroči čezmerno povišanje temperature ali nasičenost jedra. Enosmerni tokovni upor (DCR) je še en ključni parameter, ki vpliva na izgubo energije in učinkovitost vezja, medtem ko nazivna napetost določa največjo delovno napetost, ki jo komponenta lahko prenese.
Mehanske dimenzije in konstrukcijska zasnova so enako pomembni vidiki specifikacij induktorja. Fizične mere-kot so dolžina, širina, višina ali premer-neposredno narekujejo zahteve glede prostora za namestitev. Vrsta in oblika jedra (npr. toroidno, E-jedro ali palica) vplivata na značilnosti induktivnosti in frekvence. Upoštevati je treba tudi embalažo-, kot je plastika, epoksidna smola, kovinsko ohišje ali slogi-namestitve (SMD);-; ne le varuje in ščiti komponento, ampak se prilagaja tudi različnim okoljem za odvajanje toplote in namestitvijo.
Pogoji delovanja in karakteristike delovanja so prav tako bistvene sestavine specifikacij. Frekvenčno območje kaže stabilnost pri različnih delovnih frekvencah, pri čemer so izgube v jedru in parazitska kapacitivnost kritične pri visokih frekvencah. Temperaturne vrednosti določajo dolgoročno-zanesljivost delovanja. Za aplikacije izmeničnega toka so pomembni tudi parametri, kot sta faktor kakovosti (Q-faktor) in lastna-resonančna frekvenca, saj vplivajo na zmogljivost filtriranja, nihanja in resonančnih vezij. Skupno vrednotenje teh specifikacij omogoča natančno izbiro induktorja, ki izpolnjuje specifične zahteve vezja.
